življenje

Kemoterapija je nekaj, kar ti lahko reši življenje

|

Imam zelo dobro prijateljico, s katero se zelo pogosto dobivam. Spoznali sva se sicer v srednji šoli in takrat sva bile res vsak dan skupaj. Potem pa sem se jaz preselila na Obalo in stiki so se malce zmanjšali. Še vedno sva seveda vztrajali in se videvali vsaj enkrat na mesec. Vedno sva šle na kavo v isto kavarno in si povedali vse, kar je novega. Nekaj časa nazaj sva šle na kavo in tista kava je bila res neprijetna. Videla sem, da nekaj ni v redu in da mi prijateljica nekaj skriva. Vprašala sem jo seveda, kaj je in najprej ni vedela, kako bi mi to povedala.

Kemoterapija je nekaj, kar ti lahko reši življenje

Tisti dan sva morale spiti kar 2 kavi. Po prvi kavi se je končno odprla. Potem so naročile drugo kavo in zgodba se je pričela. Najprej mi je omenila kemoterapija. Seveda sem se te besede zelo ustrašila, a sem se zavedala, da je za raka zelo pomembna. Rekla mi je da je pred kratkim izvedela da ima raka, a hvala bogu je še na začetni fazi. Kemoterapija je bila še vedno pomembna, ali je zelo pomembno, da se tega reši. Ko sem jo vprašala, kakšne izkušnje ima in kako vpliva nanjo kemoterapija mi je povedala nekaj, kar me je presenetilo.

Rekla mi je, da nanjo sicer kemoterapija res ne vpliva tako slabo. Dober odnos ima s kemoterapijo ravno zato, ker ve, da služi temu, da te ozdravi. Če imaš nekako dober odnos, kemoterapijo, te ta ne bo tako močno motila. To so bile njene besede, ki so me zelo presenetile. Šele takrat sem se nekako zavedala, da je res to, da je kemoterapija tam zato, da ti pomaga. Kemoterapija je res zelo pomembna in zelo sem vesela, da je moja prijateljica hitro ugotovila, kaj je narobe. Sedaj vem, da bo v redu. Sedaj se slišiva vsaj enkrat na teden in vedno mi pove kakšno novo dobro novico. Za te novice sem seveda zelo vesela.…

Meditacija mi je pomagala, da sem spet videla, da je življenje lahko lepo

|

Ko sem eno jutro obsedela s kavo v roki, bolečim grlom, slabo voljo in črnimi mislimi, kako je vse brez veze, sem vedela, da moram nekaj storiti. Nisem vedela kaj se dogaja z menoj, a karkoli se je dogajalo, nisem smela dovoliti. Prvo kar mi je padlo na misel, je bila meditacija, ker druge rešitve nisem našla. Tekla nisem rada, za sprehode nisem imela v svoji okolici lepih poti, da bi poklicala zdravnika in začela jesti tablete, tega nisem želela. 

Tako sem se s skodelico kave usedla za računalnik in začela iskati, katera meditacija bi bila dobra zame. Vse je bilo preveč komplicirano in ko sem že skoraj obupala, sem si rekla, da moram nekaj začeti, ni važno kaj, kakšna bo moja meditacija, samo da bo vsak dan, pa četudi 5 minut. Tako sem se prisilila, da sem nekaj izbrala in začela. Vse kar sem bila pripravljena narediti, je bilo poslušanje meditacije in to res 5 minut. 

No, saj začela sem, da nisem že na začetku obupala. To je bilo dobro. Moja prva meditacija sploh ni bila meditacija, ampak vse drugo, misli so mi begale vsepovsod, samo poslušala nisem. Gledala sem, kdaj bo minilo teh 5 minut in to je to. Sama sem bila na koncu žalostna, ker se nisem zbrala in bila sem toliko trmasta, da sem si rekla, da jo bom ponovila še enkrat in ponavljala si jo bom tako dolgo, da jo bom sprejela. No, končno se me je meditacija dotaknila v petem poslušanju.

Sedaj je moja meditacija še kar 5 minut na dan, vendar je uspešna, grem proti vrhu in verjamem, da bom tudi nadaljevala. Kajti meditacija mi pomaga, moje misli niso več tako črne, moje dihanje je globlje in moja drža je bolj ravna. Za zdaj je 5 minut zame čisto dosti, vem pa da moje telo potrebuje več.…