Tudi popoldan sem morala imeti prižgane svetilke, da sem lahko kaj videla v stanovanju
Popoldan, ko sem prišla domov, sem zopet potrebovala svetilke, saj še ni bilo elektrike. Pa še stanovanje je bilo tako mrzlo kakor še nikoli. Resnično upam, da bodo kmalu popravili težavo, ki je nastala, saj je še vedno zima in vse ogrevanje, ki ga imamo, vključuje elektriko. No, vsaj telefon je še vedno delal, ker sem ga napolnila v službi.
Poklicala sem sosedo, če ima morda kašno informacijo o tem, kdaj bo elektrika priklopljena nazaj. Njen mož namreč dela tam, kjer te stvari urejajo. Povedala mi je, da so že vse popravili in da morajo le še preizkusiti, ali je res vse dobro, da se lahko elektrika priklopi. Ni minilo pol ure, ko se je res elektrika končno vklopila in lahko sem ugasnila svetilke, ki so osvetljevale moje stanovanje. Sonce namreč zahaja že tako zgodaj tele dni, da je tema že ob pol petih popoldan. Ura je komaj šest in končno lahko normalno funkcioniram, brez da bi bile vse svetilke, prižgane po celem stanovanju. Nekje so bile tudi sveče. Prav ne morem verjeti, da sem si roke grela ob svečah, ker me je tako zeblo. Ogrevanje sem prižgala do konca v vseh prostorih, da se je čim prej segrelo. V roku slabe ure sem imela že skoraj domačo savno, ker se je tako segrelo. Po tem sem končno lahko vse zmanjšala. Ker se je tudi voda dovolj segrela, sem šla še pod vroč tuš in si skuhala večerjo. Vse uporabljene svetilke sem lahko končno pospravila v predal in se odločila, da danes ne bom več nič delala.
Za večerjo sem si naredila enolončnico, da se resnično lahko pogrejem cela, ker je bilo tole res preveč, da sem se tako premrazila. Še dobro, da so me vsaj svetilke, rešile teme, da sem lahko vsaj vsaj osnovne stvari delala, ker drugače res ne vem, kaj bi naredila.
…
