Že davno je tega, ko so moji starši kupili staro hiško s kar veliko zemlje tam nekje v središču hribovite pokrajine.
Kot nekakšen vikend, sta rekla, ko smo se prvič skupaj peljali tja. Sta si zaželela malo zelenja in narave, saj v mestu tega ni bilo. Živeli smo v stanovanju, v novem stanovanjskem naselju, kjer za zelenje ni bilo prostora, sam beton, kamor koli si pogledal. Ta naš vikend je bil nekaj več kot štirideset kilometrov stran od našega mesta. Danes, ko so ceste dosti boljše, porabim do vikenda približno pol ure, takrat pa smo porabili celo uro in pol, saj je polovica ceste bila še makadamska. Prvi stik z vikendom je bil groza. Nizka stara hiša, grajena še iz ilovice, strešna kritina pa slama. Okrog nje pa visoka nepokošena trava, za njo po hribu navzdol proti glavni cesti, pa velika njiva. Kdo bo vse to obdeloval. Mi nismo kmeti, smo brez izkušenj in brez orodja in strojev.
Oče mami ni dovolil kaditi v okolici hiše, da ne bi strešna kritina zgorela. Še en dokaz pomanjkanja znanja. Slama se ne vžge kar tako hitro, potem v hiši ne bi smelo biti štedilnika in peči na trda goriva, na les seveda, ki ga je bilo okoli hiše več kot dovolj. Meni je bila hiška zanimiva, sploh podstrešje. Zanimalo me je kaj pod sabo strešna kritina skriva. Kljub prepovedi staršev, da ne smemo na podstrešje, ker je nevarno, smo kadar je le bila priložnost, smuknili po zunanjih stopicah gor na podstrešje. Vhoda z notranjosti hiše namreč ni bilo. Na podstrešju pa polno zanimivih stvari, strešna kritina pokriva pravi mali zaklad.
S sestro sva našla stari kolovrat, pa dve velike lesene skrinje, ena zaklenjena, druga ne. Previdno sva odprla prvo, prah se je kar vsipal po tleh, ko sva dvignila pokrov. In hitro sva ga zaprla, slišala sva avtomobil, kako je parkiral pred hišo. Brž, starši so se vrnili iz trgovine.